Zmaga desne koalicije na italijanskih parlamentarnih volitvah, prejela je okoli 44 odstotkov glasov, ne prinaša sprememb le v Italiji, saj najbolj desne vlade po drugi svetovni vojni ne bo čutiti le doma, ampak verjetno tudi širše, v Evropski uniji in zvezi Nato. Največ zaslug za to ima vsekakor karizmatična Giorgina Meloni. Izkoristila je težnjo precejšnjega dela italijanskih volivcev po spremembah in novem obrazu. Slovencem se to zdi zelo znano, mar ne?
Giorgia Meloni se je rodila 15. januarja leta 1977 v rimski delavski četrti Garbatella. Delavskega porekla in tamkajšnjega rimskega naglasa, jezika revnih, ne skriva, posebno ko gre za ognjevite nagovore domače publike. Oče je družino zapustil, ko je imela dve leti. Za njo in sestro je skrbela mati. V politiko se je vključila zelo mlada, s petnajstimi leti. Pristopila je k Italijanskemu socialnemu gibanju (MSI), neofašistični stranki, ustanovljeni po drugi svetovni vojni. Vendar se v njej in njeni naslednici – Narodnem zavezništvu (Alleanza Nazionale) očitno ni najbolje počutila, saj je bila leta 2012 med ustanovitelji stranke Bratje Italije (Fratelli d’Italia, FdI), ki jo od leta 2014 tudi vodi. Mimogrede, ime stranke je povzeto po začetnih verzih italijanske himne.
Na zborovanju stranke pred leti v domačem Rimu je zase dejala: “Sem Giorgina, ženska, mati, Italijanka in kristjanka.” Njeno sporočilo je torej mešanica materinstva, patriotizma in krščanstva. Njeno politično bazo predstavlja osrednja Italija, zadnje čase pa se je močno povečalo število njenih pristašev tudi na severu države.
Za njeno stranko FdI nasprotniki trdijo, da je nevarna, ekstremistična, rasistična, fašistična, populistična in homofobna. V izjavi za CNN pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami je Enrico Letta, vodja levo sredinske Demokratske stranke (PD), dejal, da bi bili njene zmage zelo veseli Trump, Putin in Orban. Meloni je izjavo označila za lažnivo in škodljivo za Italijo v tujini. Merjenja javnega mnenja so kazala, da si bosta ti stranki, ena z desnega in druga z levega pola, na volitvah največji tekmici. To poletje je FdI podpiralo 23 % vprašanih (pred petimi leti zgolj 4,4%) in PD 22%. Medsebojna tekma in obtožbe so bile torej razumljive.
Omenjene sodbe o FdI se mnogim zdijo pretirane. Nedvomno gre za stranko na desnem robu političnega spektra, nacionalistično stranko z močno socialno agendo. Tisti, ki stranki očitajo fašistične korenine, s prstom kažejo na njen simbol – plamen v barvah italijanske zastave. Podobnega je imelo neofašistično MSI. Kot dodatni dokaz se navaja tudi to, da je bil Caio Cesare Mussolini, pravnuk fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, strankin kandidat na volitvah v Evropski parlament leta 2019. Na plan se privlečejo tudi Mussoliniju naklonjene izjave Melonijeve v mlajših letih. (Mimogrede, Benito Mussolini se je povzpel na oblast pred ravno stotimi leti – oktobra 1922.)
“Fratelli d’Italia, Bratje Italije naj bi se kot stranka poskušala izoblikovati v moderno desno, konzervativno stranko britanskega tipa, ki bi se ohranila na oblasti še daleč v prihodnost.”
Res je tudi, da v Italiji za razliko od Nemčije, ki je to storila z nacizmom, s svojo fašistično preteklostjo niso nikoli zares obračunali. V italijanskih šolah in univerzah je o fašističnem obdobju njihove preteklosti slišati zelo malo. Je pa treba omeniti, da se je Melonijeva javno ogradila od fašizma. V času pred volitvami je to storila še v posebnem videu v angleškem, francoskem in španskem jeziku. Do tujine na sploh kaže precej zmeren obraz, doma pa se skuša otresti populističnega imidža. Pri tem je poudarila, da je italijanska desnica poslala fašizem v ropotarnico zgodovine že pred desetletji. Tudi znotraj stranke je dala vedeti, da v njej ni prostora za fašistično nostalgijo, rasizem in antisemitizem ter demokratične odmike.
FdI naj bi torej skušala izoblikovati v moderno desno, konzervativno stranko britanskega tipa, ki bi se ohranila na oblasti še daleč v prihodnost. Pri tem poudarja, da če hočejo zavarovane meje, še niso rasisti in da če se zavzemajo za tradicionalno družino, še niso homofobi. Je razmeroma dobra v komuniciranju in zelo dosledna političarka, z jasnimi idejami, s katerimi se vsi Italijani resda ne strinjajo.
Pred volitvami se je njena stranka povezala s podobno skrajno desno Lego populista in nacionalista Matteja Salvinija (takratna 14% javna podpora), ki je do sedaj dominirala na desnem polu, in desnosredinsko Naprej Italija (Forza Italia) populista Silvia Berlusconija (takratna 8% javna podpora) ter nekaj manjšimi strankami. Z ozirom na specifičnosti italijanskega volilnega sistema so volilne koalicije v boju za oblast pravzaprav nujne. Za razliko od desnice je levica tokrat ostala bolj razdrobljena.
V volilni kampaniji je Melonijeva skušala izkoristiti nezadovoljstvo kar precejšnjega dela italijanske javnosti s status quo. Zavzemala se je za zmanjšanje davkov in birokracije. Zagovarjala je povišanje sredstev za obrambo in poostreno varovanje italijanskih meja pred nelegalno imigracijo, v smislu ustvarjanja Evrope trdnjave. Poudarjala je pomen nasploh večje varnosti v državi, tudi kar se organiziranega kriminala tiče. Zavzemala se je za povečanje rojstev v italijanskih družinah.
Nič kaj prijazna ni bila do zagovornikov splava in LGBT lobija. Vendar zakona, ki splav dovoljuje, nima namena odpraviti. Zagovarja naravne družine, kjer ima otrok mamo in očeta. Sama je sicer neporočena samohranilka. Kot ženski ji nekateri očitajo, da ni ravno goreča zagovornica ženskih pravic. Zopet drugi dodajajo, da to velja za človekove pravice nasploh. Ni pristaš podnebnega fundamentalizma. Ne navdušuje se nad električnimi avtomobili, ker jih Italijani pač množično še ne proizvajajo. Vneto pa zagovarja Nato in čezatlantsko partnerstvo z Američani, še posebej republikanci. Združene države zato z njenimi zunanjepolitičnimi stališči nimajo težav.
V odnosu do Evropske unije je Giorgia Meloni evroskeptična, vendar se ne zavzema za izstop iz EU ali iz evro cone (izstop iz slednje so FdI zagovarjali še nekaj let nazaj). Konec koncev Italija s strani EU prejema pomembna sredstva. Iz t.i. covid sklada za obnovo nasploh največ med vsemi članicami. Melonijeva zatrjuje, da bo Italija nadaljevala s temi sredstvi povezanimi reformami. Je pa napovedala, da bo v okviru EU veliko bolj odločno zagovarjala italijanske interese. Zavzema se tudi za vračanje nekaterih pristojnosti z Bruslja na Rim. Zagovarja namreč konfederalno EU in večjo subsidiarnost (sprejemanje odločitev na nacionalnem in lokalnem nivoju). Od nje pa nadalje pričakuje še večja solidarnostna sredstva, zaradi prizadetosti s sankcijami zoper Rusijo.
Nasprotuje nadaljnjemu zadolževanju Italije in s tem blaži strahove bančnikov (in EU). Visok zunanji dolg je namreč eden njenih glavnih problemov Italije in kaj lahko povsem uide nadzoru. Melonijeva je tudi predsednica Evropskih konservativcev in reformistov. Zveza med drugim vključuje tudi španski Vox in poljsko vladajočo stranko Pravo in pravičnost (poljski predsednik vlade Morawiecki je Melonijevi med tujci prvi čestital za zmago) in švedske Demokrate. Ne skriva, da ima določene načrte tudi glede te konservativne zveze.
V Bruslju tako nekateri njeno zmago doživljajo z določenim nelagodjem oziroma se sprašujejo, kaj bo to pomenilo v praksi oziroma ali bo novi italijanski vladi uspelo EU popeljati stran od liberalno demokratične poti (beri: po Orbanovi poti). Ne toliko zaradi same Melonijeve kot njenih koalicijskih partnerjev, Salvinija v prvi vrsti. Populist, nacionalist in anti-EU Salvini, vodja Lege, podobno zastopa trdo ali celo še tršo politiko do imigrantov in glede nekaterih drugih vprašanj in se ima za zagovornika evropske krščanske identitete. V evropskem parlamentu so poslanci Lege člani skupine Identiteta in demokracija, enako kot francoski Rassemblement national, ki ga vodi Marine Le Pen, in nemške Alternative für Deutschland. V ZDA in EU Salvini na splošno ne uživa kakšnega zaupanja. Zanj je torej boljša desna vladna koalicija s prej močno kot šibko Melonijevo.
Po še ne dokončnih rezultatih FdI beležijo 26,1% podporo, Lega 8,9% in Forza Italija 8,3%.
Gospa Meloni, ki bo torej prva ženska predsednica italijanske vlade in prvi skrajno desni politik na tem položaju po Benitu Musoliniju, že ima nekaj vladnih izkušenj. V zadnji vladi Berlusconija je bila ministrica za mladino in z 31. leti kot najmlajši povojni minister. Vladi narodne enotnosti Maria Draghija, ki je padla julija letos (me drugim tudi zaradi Salvinija in Berlusconija), se kot edina parlamentarna stranka ni pridružila, kar je dobro vnovčila. Med drugim ni bila zadovoljna s strogimi ukrepi zoper Covid-19. Je pa odločno podprla vladino politiko zoper rusko agresijo na Ukrajino in pomoč napadeni državi v orožju.
Za razliko od Salvinija in Berlusconija Giorgia Meloni ni bila nikoli prijateljsko razpoložena do ruskega predsednika Putina. Salvini, ki je izražal dvome v smiselnost in učinkovitost sankcij zoper Rusijo, se je pred leti na Rdečem trgu v Moskvi nastavljal fotografom, oblečen v majico s Putinovo podobo. Njegova stranka Lega pa naj bi leta 2017 celo sklenila nek dogovor s Putinovo stranko Enotna Rusija. Šušlja se tudi, da naj bi ji Rusi namenili nekaj denarja, kar pa Salvini odločno zanika in tudi dokazov za kaj takega ni. V predvolilnih nastopih in soočenjih je razloge za visoke položnice italijanskih gospodinjstev in težave podjetij iskal v politiki Italije in EU do Rusije. Pri tem so mu prihajali nasproti ruski predstavniki s trditvami, da bo letošnjo zimo Italijane in druge Evropejce zeblo zaradi politike njihovih vlad in EU. Salvini je bil tudi proti dobavi orožja Ukrajini …
Skratka v bistvu je Salvini zagovarjal politiko popuščanja Putinu in tudi Berlusconi in Putin sta bila v preteklosti prijatelja in sta se celo obiskovala na domu. Sedaj se ne obiskujeta več. Glede na nekatere izjave Berlusconija ni čisto jasno, ali rusko agresijo na Ukrajino obsoja ali ne. Na drugi strani pa je imel Berslusconi z ZDA vedno dobre odnose, v EU pa vseskozi uživa močno podporo Evropske ljudske stranke. Podobno kot še nekatere italijanske stranke so FdI odločno obsodili vmešavanje Medvedjeva, namestnika vodje Varnostnega sveta Rusije in nekdanjega predsednika države v italijanske volitve. Ta je v času predvolilne kampanije pozval evropske volivce, da kaznujejo svoje neumne vlade. Adolfo Urso, senator FdI in predsednik parlamentarnega odbora za vprašanje nacionalne varnosti, je ob tem dodal, da Medvedjev igra znano igro Rusije in Kitajske, ki trdita, da model demokratičnih držav v današnjem času ne deluje več. Melonijeva podobno meni, da je potrebno zajeziti vse večji vpliv Kitajske v Evropi.
Poteze desne vladne koalicije s FdI na čelu bodo hitro pokazale, ali so bile izjave Melonijeve iskrene in njena prizadevanja znotraj stranke uspešna. Da kandidatura nekdanje govornice judovske skupnosti v Rimu na volitvah na listi FdI ni bila le nekakšna kulisa. Da imamo torej res opraviti s konzervativno stranko modernega tipa, ob krščanskih demokratih in demokratičnih socialistih – in ne s čim drugim. Podobno, da je Melonijeva glede Ukrajine in odnosa do Rusije uspela prepričati koalicijske partnerje in utišati Salvinija. Da torej Italija glede sankcij zoper Rusijo in odnosa do agresije na Ukrajino ostaja kredibilna članica zveze Nato in EU. Da bodo torej dejanja sledila njeni retoriki.
Z lepljenjem Melonijevi fašistične in drugih etiket velja še počakati. Nekateri pri nas so z njimi sicer pohiteli.
Italijanske desne stranke so slovenski manjšini v Italiji za razliko od levih veliko manj naklonjene. Na letošnjih volitvah je bila tako senatorka Tatjana Rojc, tržaška Slovenka, nosilka liste Demokratske stranke v Furlaniji Julijski krajini. Za enkrat sicer tega ni zaslediti, vendar bil bi čas, da Melonijeva med spremembe na italijanski desnici vnese tudi odnos do pripadnikov slovenske manjšine. Da torej tudi stranke desnega pola v njih vidijo povsem enakopravne in lojalne italijanske državljane.
Pomemben se zdi podatek, da je bila Melonijeva lani gost Blejskega strateškega foruma in da se je srečala z našimi visokimi predstavniki, da ji Slovenija torej ni več tuja. S tem je mišljena tako naša politika dobrega sosedstva, odlično sodelovanje v okviru Nata na obrambnem področju in ne nazadnje skrb za pravice italijanske manjšine pri nas, vključno z zagotovljenim sedežem v Državnem zboru.